Razvojna miselnost

Včasih imam občutek, kot da so nekateri rojeni strokovnjaki. Zares.

Držijo se svojih stališč in mnenj z neomajno gotovostjo. Njihova resnica je edina resnica. Svet in druge ljudi vidijo zgolj skozi lastne leče – in ravno zato s tem filtrom sodijo, ocenjujejo, zavračajo.

Ne poslušajo zato, da bi razumeli.

Poslušajo zato, da bi čim prej odgovorili. Da bi dokazali svoj prav. Da bi ubranili svojo sliko sveta.

In ob tem – brez kančka spoštovanja do drugačnosti, brez odprtosti za razmislek, da morda obstaja še kaj več kot le njihov pogled – stopajo skozi odnose, v katerih ustvarjajo več ločenosti kot povezanosti. Več nadzora kot sodelovanja. Več distance kot stika.

Včasih se vrtijo v lastni spirali misli, obsodb in negativizma, ki ga – čeprav ga ne imenujejo tako – nosijo v komunikaciji, tonu glasu, jeziku telesa.

Pa vendar so to pogosto isti ljudje, ki govorijo o razvoju. Udeležujejo se izobraževanj, kjer se učijo komunikacije, ki jo »itak že obvladajo«. Podajajo nasvete o poslušanju, empatiji in spoštovanju. In drugim razlagajo, kako biti bolj odprt, bolj sodelovalen, bolj »mindful«.

Zakaj je to pomembno?

Ker razkorak med tem, kaj mislimo, da verjamemo, in tem, kar se dejansko dogaja znotraj nas, pogosto narekuje, kako ravnamo v realnih situacijah. Nevroznanstvene meritve nam tako omogočajo globlji vpogled v osebnostno rast – ne na ravni pripovedi, temveč v naši notranji resničnosti.

Razvojna miselnost ni slogan.

Ni citat na steni.

Ni nekaj, kar se zapiše v življenjepis.

Je odločitev. Vsak dan znova.

Je ponižnost, da si pripravljen prisluhniti tudi takrat, ko te nekaj v drugem izzove ali boli.

Je iskrenost, da znaš reči: »Tega ne vem.«

Je zrelost, da se vprašaš: »Kaj pa če …?«

In predvsem je dejanje, ki se vidi v načinu komunikacije – kako poslušamo, kako odgovarjamo, kako se odzovemo, ko pride nekaj drugačnega, neprijetnega, presenetljivega.

Včasih tudi zamenjamo spoštovanje za popuščanje. A prav spoštovanje do drugega – tudi ko se z njim ne strinjamo – je eden največjih izrazov razvojne miselnosti.

Tisti, ki resnično raste, ne potrebuje vedno zmagati. Ne potrebuje vedno imeti prav. Potrebuje pa pogum, da ostane človeški. In da izbere stik.

Razvojna miselnost: vemo, kaj mislimo, a nevroznanost razkrije, kje v resnici smo

Razvojna miselnost – prepričanje, da se sposobnosti lahko razvijajo in izboljšujejo skozi trud, učenje in vztrajnost – je danes temelj sodobnega razumevanja osebne rasti in uspeha. Vendar se pogosto sprašujemo: Kako vemo, ali nekdo to miselnost resnično uteleša – ali pa jo le podpira na ravni idej?

Tu vstopi nevroznanost. Danes imamo na voljo nevroznanstvene metode, s katerimi lahko natančneje merimo posameznikov resnični odnos do učenja, napora in neuspeha. In to presega vprašalnike in samoporočanje – gre za merjenje čustvenih in telesnih odzivov, ki razkrijejo, kako naše telo in možgani dejansko reagirajo, ko se soočimo z besedami, ki predstavljajo razvojno ali togo (fiksno) miselnost.

Kaj kaže razvojna miselnost?

Posameznik z razvojnim načinom razmišljanja:

1. učenje vidi kot proces obvladovanja – išče znanje zaradi razvoja, ne potrjevanja lastne vrednosti,

2. se izzivov ne ustraši, temveč jih sprejme kot priložnost za rast,

3. neuspeh razume kot naraven del učnega procesa in se po padcu pobere z več notranjega zagona,

4. verjame, da sposobnosti niso prirojene in nespremenljive, ampak nekaj, kar se lahko razvija,

5. je pripravljen izpostaviti svoje šibkosti, če to pomeni pridobivanje novih, dragocenih izkušenj.

KAKO VSAK DA (NA NOVO) IZBRATI RAZVOJNO MISELNOST?

* Zamenjaj »vem« z »radoveden sem«

Vprašaj se: Kaj še ne vem? Kaj bi lahko videl drugače? Kaj mi ta situacija želi povedati?

* Vaditi poslušanje z namenom razumevanja, ne odgovora

Ugasni notranjega »razlagalca« in prisluhni človeku, ne le besedam.

* Sooči se z neprijetnostjo brez potrebe po obrambi

Dovoliti, da nas nekaj pretrese, pomeni, da smo pripravljeni rasti. Razvojna miselnost ne pomeni lahkotnosti – pomeni pogum za nelagodje.

* Dovoli si biti učenec, tudi ko vodiš

Vodi z odprtostjo, ne z zaključenostjo. Napake, povratne informacije, izzivi – to niso grožnje, temveč vrata k razvoju.

* V telesu prepoznaj upor in zavestno izberi stik

Razvojna miselnost se ne dogaja le v glavi – čuti se v telesu. Ko začutiš upor, napetost, prekinitev stika – upočasni. Dihaj. Ponovno izberi prisotnost.

* Neguj notranjo ponižnost kot vir moči, ne šibkosti

Resnično močni voditelji si upajo reči: »To ne vem.« »Tu sem se zmotil.« »Povej mi več.«

*Razvijaj radovednost. Ta povezuje. 

Ta stik – ta človeškost – pa ni samoumevna. Potrebuje nekaj več. Tukaj govorimo o prisotnosti, avtoriteti in vplivu.

Model, ki ga je v devetdesetih razvil profesor Peter Hawkins, uporabljam še danes – tako pri individualnem delu z vodji kot v programih za razvoj coachinga in voditeljstva.

Avtoriteta pomeni več kot le naziv ali izkušnje. Gre za notranjo zrelost, za »posedovanje svojega prostora« – mentalno, čustveno in fizično.

Prisotnost pomeni, da smo tukaj in zdaj – v stiku s sabo in drugimi. To je temelj zaupanja in odnosa.

Vpliv pa je tista preobrazbena energija, ki lahko ustvari spremembo. Ki premakne. Ki omogoči novo možnost.

Se kdaj zalotite, da poslušate, a v resnici že oblikujete odgovor?

Kje v vašem življenju bi razvojna miselnost lahko postala bolj dejanje kot deklaracija?

JASNA KNEZ,  MCC, EIA MASTER, ITCA in ESIA

Coach & team coach & mentor & supervisor  & coach trainer & assesor